Joom!Fish config error: Default language is inactive!
 
Please check configuration, try to use first active language

Cerkev Svetih Treh Kraljev
  • Increase font size
  • Default font size
  • Decrease font size
Friday 26 May 2017
Ulti Clocks content

razpisi
drustva
predobc






Cerkev Svetih Treh Kraljev
There are no translations available.

06_1_Cerkev_Sv3k
06_2_Cerkev_Sv3k
Malo župnij na območju Slovenskih goric se lahko pohvali s tako čudovitim primerkom podružnične cerkve, kot je v primeru Benedikta cerkev sv. Treh kraljev. Občudovanja vredna cerkev leži le 1 km jugovzhodno od župnijske cerkve, na gričku, ki se dviguje 50 m nad dolino potoka Drvanje. Cerkev je bila zgrajena v 16. stoletju in jo štejemo za najpomembnejšo stvaritev slovenjegoriške gotike. Zaradi samostojne kulturno – zgodovinske obravnave cerkve v okviru pričujočega zbornika, je na tem mestu cerkvi sv. Treh kraljev v primerjavi z župnijsko cerkvijo namenjeno nekoliko manj prostora.

Cerkev je bila že od postavitve zasnovana kot romarsko svetišče. Sem so prihajali romarji ne le iz Slovenskih goric, ampak predvsem iz Prekmurja. Do I. svetovne vojne so bili pogosti obiskovalci cerkve tudi romarji iz nemških dežel. Ob takih priložnostih so bili na lastno željo največkrat deležni še pridige v nemškem jeziku. Nemške pridige je na prehodu iz 19. v 20. stoletje ukinil narodno zavedni župnik Zmazek. Romarskih praznikov čez vse leto pri cerkvi sv. Treh kraljev ni veliko. Množice so se tu od nekdaj zbirale le na praznik sv. Treh kraljev (6. januarja), zaradi čudovitega Marijinega oltarja tudi na praznik Marijinega vnebovzetja (15. avgusta) in šele od konca 19. ali začetka 20. stoletja na praznik Srca Jezusovega (junija). Hud udarec je cerkev sv. Treh kraljev doživela ob ustanovitvi avguštinskega samostana v bližnji Sv. Trojici leta 1663, kjer so redovniki romarjem lahko ponudili več uslug kot župnik v Sv. Benediktu. Tako se je božja pot v veliki meri preusmerila k njim.

Pomembnejših obnovitvenih del je bila cerkev deležna zlasti v 18. stoletju, ko je strela sežgala zvonik in stalila zvonove. Takrat je bilo potrebno na novo uliti veliki (1300 kg) in srednji (660 kg) zvon. Za plačilo zvonov in stroškov obnove zvonika, ki so ga ob tej priložnosti nekoliko znižali v primerjavi z originalno izvedbo, je župnija takrat prodala 4 vinograde cerkvene posesti. Tretji – najmanjši zvon (178 kg) je cerkev dobila v letu 1840. Vsi trije zvonovi pa so zvonili le do 28. marca 1917, ko je oblast za vojaške potrebe odvzela veliki in mali zvon. Leta 1920 je ob zvonjenju počil še zadnji preostali 660-kilogramski zvon. Zato je bilo potrebno v letu 1924 cerkvi dobaviti nov zvon, starega pa so proizvajalci vzeli v račun. V obdobju med obema svetovnima vojnama so v zvoniku cerkve zvonili 1000-kilogramski zvon iz leta 1924, 472-kilogramski iz leta 1932 in 25-kilogramski iz leta 1535 – slednjega je cerkev smela tudi med I. svetovno vojno obdržati kot zgodovinsko dragocenost. Leta 1943 so nemške okupacijske oblasti zaplenile veliki in srednji zvon, danes pa v mogočnem stolpu cerkve zvoni le en sam zvon.

Zakristija z oratorijem je bila prizidana leta 1756, stopnice do oratorija pa narejene 19 let za tem. 1853. leta so bile nameščene nove orgle, 1872. leta pa je bila cerkev tlakovana s kamnitimi ploščami, ki so zamenjale opeko. Leta 1895 je na Veliko noč močan potres poškodoval cerkev, tako da jo je bilo potrebno povezati z železno konstrukcijo. Leta 1902 je bila cerkev prenovljena od zunaj, naslednje leto pa še od znotraj. V letu 1920 je zvonik dobil nov križ, v letu 1928 in 1937 pa je bil zaradi uničujočega učinka vlage renoviran še spodnji del cerkve. Iz leta 1929 izvirajo gotsko oblikovane klopi v prezbiteriju in kipa dveh angelov, pod katerima je v poduk mladini zapisano »poslušaj« in »moli«. Med prvo svetovno vojno so bile cerkvi zaplenjene sprednje piščalke orgel, ki so bile nadomeščene leta 1933, orgle pa so takrat tudi na novo uglasili. Po II. svetovni vojni je skrb nad cerkvijo prevzel Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine, kar še enkrat več priča o pomenu ohranitve tega kulturnega spomenika. Notranji ometi cerkve so bili obnovljeni leta 1980, zunanji ometi in streha 1992, klopi in orgle pa v letu 2001. V zadnjih letih so cerkev učinkovito zaščitili tudi pred tistimi naravnimi nesrečami, ki ji skozi zgodovino niso prizanašale. Proti odvečni vlagi, ki je najedala zidove, so ukrepali z drenažo okrog stavbe, pred udari strele pa cerkev ščiti nov strelovod.

Med pomembnejšimi pobožnostmi cerkve sv. Treh kraljev župnijska kronika posebej izpostavlja praznik Srca Jezusovega, katerega čaščenje se je pričelo za časa župnika Zmazka.  V prvi četrtini 20. stoletja so lavantinski duhovniki množično častili Srce Jezusovo, zbirali pa so se okrog mariborskega časnika Glasnik Srca Jezusovega. Tridnevnica v čast praznika Srca Jezusovega se je pri Sv. Treh kraljih vpeljala za časa župnika Gomilška leta 1919. Prva leta se je tridnevnica pričenjala ob torkih, trajala v sredo in četrtek, praznovanje Srca Jezusovega pa se je s procesijo in slovesnim sklepom zaključilo v petek. Ko se je v kasnejših letih procesija premaknila na nedeljo, se je tridnevnica pričela šele v četrtek. Za procesijo se je do leta 1935 uporabljal kip Srca Jezusovega iz Glunčeve (Zemljičeve) kapele, od otvoritve nove banovinske ceste (Benedikt – Gornja Radgona) v letu 1935 pa je župnija za namen procesije uporabljala svoj, takrat nov kip Srca Jezusovega. Tridnevnice so praviloma vodili gostujoči duhovniki različnih redov: misionarji iz Celja, kapucini iz Maribora, jezuiti iz Ljubljane, cistercijani iz Stične, salezijanci iz Veržeja – zmeraj po dva duhovnika. Pri vodenju tridnevnice se je zalomilo le v letu 1941, ko bi morala vodilno vlogo prevzeti dva mariborska frančiškana, vendar so enega izmed njiju v tistem času nemški okupatorji že zaprli. Takrat je tridnevnico vodil dekan Gomilšek sam, nočno čaščenje pa je zaradi vojnih razmer odpadlo. V zvezi z nočnimi čaščenji v obdobju med obema vojnama hrani župnijska kronika zanimiv zapis. Množice vernikov obeh spolov so prva leta skupaj molile od devetih zvečer pa vse do petih zjutraj. »Ker pa je župnik opazil, da temni elementi zlorabljajo pobožnost, je čez nekaj let uredil ponočno čaščenje tako, da od devetih zvečer do tretje ure zjutraj molijo sv. Rešnje telo možje in mladeniči, od tretje do pete ure zjutraj pa žene in dekleta.

Kot zanimivost omenimo še prigodo s prekmurskimi romarji, ki so se ob množičnem romanju za jesenske kvatre k Sv. Trojici redno ustavljali tudi pri Sv. Treh kraljih. Na kvaterni petek leta 1920 je pogorelo gospodarsko poslopje in stiskalnica vaške gostilničarke pri Sv. Benediktu. Požiga iz neprevidnosti so bili obdolženi prav prekmurski romarji in čeprav jim ni bilo moč dokazati krivde, se iz previdnosti in zamere dolga leta niso več ustavljali pri Sv. Treh kraljih.

V 19. stoletju sta ob cerkvi stala zidana in s slamo pokrita mežnarija ter lesen hlevček. Mežnarija je imela dve sobi – eno za cerkovnika in drugo za župnika. Župnik je sobo uporabljal le ob priložnostih službe božje v cerkvi sv. Treh kraljev. Ker so vetrovi slamnato streho venomer odkrivali, so jo v letu 1924 prekrili z opeko. Ob tej priložnosti je bil star hlevček porušen in pozidan nov.

besedilo iz Zbornika Občine Benedikt
Avtor: Bernard Petek
 
Last month May 2017 Next month
M T W T F S S
week 18 1 2 3 4 5 6 7
week 19 8 9 10 11 12 13 14
week 20 15 16 17 18 19 20 21
week 21 22 23 24 25 26 27 28
week 22 29 30 31
KIJZ

Povezave

piso
uradni list
lex
muv_title
pis
feelslo

poosrednjihgoricah
turisticno_poslovni_vodnik
pano

Spletna stran uporablja piškotke za boljšše delovanje in zagotavljanja storitev. Več o varovanju in zasebnosti podatkov si lahko preberete tukaj.

Z brskanjem po naši spletni strani, se strinjam z uporabo piškotkov.