Domov

O Benediktu

Občina

Logo

Za občane

Predpisi in dokumenti

Turizem

Dominik Čolnik

Iskanje na portalu Občine Benedikt

Dominik Čolnik se je rodil 3. avgusta 1830 pri Sv. treh kraljih v Slovenskih goricah. Šolska znanja je verjetno začel pridobivati v domači dvorazrednici, nato ga je oče vpisal v mariborsko gimnazijo, kjer je s solidnim uspehom končal prve štiri razrede. Danes nam ni znano, zakaj Dominik ni nadaljeval šolanja na gimnaziji, ampak se je prepisal na ljubljanski licej, kjer je leta 1849 prisostvoval kmetijskim predavanjem za učiteljske in duhovniške pripravnike. Dominik je v Ljubljani obiskoval še živinozdravniško in podkovsko šolo Janeza Bleiweisa. Številna znanstva po vseh slovenskih deželah in želja po znanju, potrebnem na velikem kmetijskem posestvu,  sta Čolnika gnala v svet. Evropo je prepotoval od Pariza do Petrograda in iz vseh svojih potovanj prinesel domov številne rastline, semena, jajčeca in živali, ki jih je nato gojil na obsežnem posestvu. V začetku šestdesetih let je tako imel na svojem posestvu že petsto vrst sadja in štiristo sort vinske trte.

DominikColnik     pozicija colnikovega dvorca 1824     grad drvanja1681

Leta 1861 si je postavil nov sodoben hlev. Posebnost njegove domačije je bil tudi velik (kranjski) kozolec, ki je še danes zelo verjetno najbolj vzhodni kozolec v Sloveniji. Konec leta 1861 se je Dominik Čolnik poročil z Ano, hčerjo lenarškega trgovca Antona Fanedla. V 15-letnem zakonu se jima je rodilo sedem otrok. Ob naglo naraščajoči družini je Čolniku stara domačija kmalu postala pretesna, zato si je postavil novo. Ta je bila tako velika in lepa, da so jo ljudje imenovali grad. Čolnikov grad je bil enonadstropna novogotska stavba, grajena na pravokotnem tlorisu in na vogalih obogatena s štirimi enako visokimi stolpiči, ki jih je zaključevala stopničasta atika. Pred vhodom v dvorec je Čolnik zasadil lipo, ki danes ob kozolcu edina opozarja na tisti kraj, kjer je bilo pred 150 leti izrečenih toliko besed in želja o razcvetu slovenskega in vseh ostalih slovanskih narodov. Največji poudarek pa je Čolnik dajal svojemu vinogradniškemu delu. Okoli dvorca na Drvanji je zasadil obsežne vinograde, kjer ni le prideloval izvrstnega vina, ampak tudi preizkušal najugodnejše pogoje za gojenje vinske trte. O svojih spoznanjih je tudi precej pisal. Čolnik se je uveljavil tudi kot borec za slovenščino, saj je vse svoje razstavljene pridelke označeval s slovenskimi in nemškimi imeni. Še tik pred smrtjo pa je zapisal, da so bila leta 1873 na Dunajski svetovni razstavi pri vrtnarstvu v rabi samo slovenska imena, ki jih je zbral on. Številne nagrade za njegove pridelke nam povedo, da je bil Čolnik kljub finančnemu polomu sposoben gospodar, ki je propadel, ker je v svojih visokoletečih načrtih pretiraval in nepremišljeno uvajal novosti, ki so mu prinašale minimalne ali sploh nikakršne koristi. Razsipno življenje in dvoje požarov, ki sta upepelila njegov hlev, ga je prisililo, da je zašel v dolgove, ker pa teh ni zmogel pravočasno odplačevati, je leta 1880 posestvo prišlo na dražbo in bilo razprodano upnikom. Razcepljeno družino so pestile še dodatne nesreče.

dvorec1977     kozolec 1977

Čolniku je v letih 1876 in 1877 dvakrat pogorel hlev. Da bi bila nesreča popolna sta mu kmalu zatem umrli še žena Ana in kak mesec pozneje šestletna hči Roza. Na Dominika so pričeli pritiskati mnogi upniki, ki so se ustrašili za posojen denar, in kljub želji po ohranitvi posestva, je oblast leta 1880 uvedla prisilno razprodajo nekdanjega veleposestva. Čolnik se je z ostankom družine preselil v Benedikt. Čolnik tudi vse do svojega konca ni izgubil upanja in za svoj zadnji rojstni dan je dal natisniti Poziv na slovenske narodne prijatelje, v katerem prosi stare in nove prijatelje, naj mu v zameno za knjige iz njegove knjižnice pošljejo nekaj denarja, da bi mogel dokončati svoje delo in objaviti svoji besedili Peklensko komedijo in Trsoznanstvo. Vendar so tudi to bile samo želje, saj je malo pred novim letom 1894 padel po stopnicah in se smrtno ponesrečil v Štajngrovi nad Benediktom. Njegove knjige in ostalo rokopisno zapuščino bi naj pokupil nek Vekoslav Vakaj iz Sv. Ane, ki ga lahko vidimo večkrat vpisanega v Čolnikove spominske liste, kljub temu pa se je za njegovo 3.000 knjig obsegajočo knjižnico izgubila vsaka sled. Iz pripovedovanja Zore Ilich ob odkritju Šlebingerjeve spominske plošče pri Sv. Ani v Slovenskih goricah julija 2001 pa lahko sklepamo, da so Čolnikove knjige prišle v roke znanega bibliotekarja Janka Šlebingerja, ki se je rodil pri Sv. Ani, saj se njegova hči spominja »mnogih lepo vezanih zvezkov Novic s pečatom Dominika Čolnika«.

Koristne informacije

Občina Benedikt

Čolnikov trg 5
2234 Benedikt

telefon: 02 703 60 80
e-pošta: obcina@benedikt.si

logo