Prostovoljno gasilsko društvo Benedikt

Obramba pred požari in drugimi nepredvidljivimi nesrečami je že dolga stoletja ena od humanitarnih domen človeštva. Ob vpogledu v kronike, ki so jih pisali naši pradedje, vidimo, da so si tudi pri Benediktu v Slovenskih goricah prizadevali za izboljšanje požarne varnosti. Tako zasledimo zapis iz leta 1910, ko napredni možje ustanovijo Prostovoljno požarno obrambo. Leta 1912 ji sledi Vojaško veteransko društvo Sv. Benedikt. Od leta 1927 deluje Prostovoljno gasilsko društvo Sv. Benedikt, ki se zaradi pomembnosti v okraju leta 1933 povzdigne v Prostovoljno gasilsko četo Sv. Benedikt. Po drugi svetovni vojni zaznamo silovit razmah gasilstva na povsem novih temeljih mlade socialistično usmerjene države Jugoslavije in Republike Slovenije. Od maja 1945 dalje je benediško gasilstvo delovalo pod okriljem narodne milice, že od februarja 1946 pa deluje kot Prostovoljno gasilsko društvo Benedikt.
V vseh obdobjih preoblikovanja iz razvoja gasilstva v okviru požarnovarnostnega poslanstva so benediški gasilci skrbno uresničevali svoje razvojne načrte. Času primerno so nakupovali motorne brizgalne, gasilska motorna vozila in drugo opremo. Sprva skromen dom gasilcev so benediški gasilci v zadnjih desetletjih razširili v dostojno središče za visoko strokovno uresničevanje požarnovarnostnega poslanstva za celotno današnjo občino Benedikt in za pomoč v širšem okolju v osrednjih Slovenskih goricah.
Srečni smo in zadovoljni, da premore občina Benedikt tudi dandanes dovolj ljudi, ki so pripravljeni žrtvovati svoj čas, svoje znanje, samega sebe za sočloveka. Iz podrobnega izpisa iz društvene kronike se zapisana trditev očitno zrcali v vsej polnosti in plemenitosti. Kar pa je najpomembneje, gasilci kot ljudje in društvo kot celota (danes z 31 člani, 14 članicami, 10 mladinci in 10 pionirji) so v srcih občanov Benedikta zapisani s popolnim zaupanjem, saj vedo, da se nikoli in nikjer ne sme izmaličiti poslanstvo gasilca, če dosledno spoštujejo gasilski pozdrav in izrek “V službi ljudstva - na pomoč”.
Opredelitev požarnovarnostne humanitarne dejavnosti
Odkar človek zaznava naravne nesreče, se je v njem že pokazala potreba po varovanju pred njimi. Razvoj civilizacije je k temu dodal še nesreče, ki izvirajo iz napak na tehničnih sredstvih in napravah, žal seveda tudi iz razdejanj, ki jih povzroči prav človek s svojo nagnjenostjo k vojskovanju za zagotovitev prostora pod soncem...
Ljudje, ki pa so v vseh tehneželenih pojavih želeli obvarovati imetje in predvsem nebogljene in od teh škodljivih pojavov prizadete soljudi, so se združevali v skupine z namenom, da rešijo ljudi in njihova sredstva.
Ustanavljanje požarne – gasilske organizacije
Če zanemarimo starejšo zgodovino in svetovna gibanja na področju varovanja ljudskega premoženja in se osredotočimo na oblikovanje organiziranega požarnega varstva pri Benediktu, se ustavimo na samem začetku 20. stoletja. Za tukajšnje podeželje je bila tedaj značilna predvsem velika požarna ogroženost na kmečkih domačijah zaradi udara strele in še bolj zaradi preprostih, po večini še odprtih ognjišč in neustreznih dimnikov. Zelo pogostim požarom je ob vsem botrovalo še neznanje, neozaveščenost. To spoznanje je uglednejše može pri Benediktu vzpodbudilo, da so pristopili k aktivnostim za ustanovitev organizirane skupine, ki bi skrbela predvsem za gašenje požarov. Območje župnije Sv. Benedikt je razdeljeno na več občin. Pobuda za ustanovitev požarne obrambe prihaja iz občine Trotkova. Dal jo je župan Franc Kocuvan. S sklepom, sprejetim maja 1910, so obvestili vse občine pri Benediktu, da se naj ustanovi PROSTOVOLJNA POŽARNA BRAMBA in nakupi ena brizgalna. Do ustanovitve pa ni prišlo, ker so ostale benediške občine odklonile sodelovanje in sofinanciranje. Vzporedno so namreč želeli pri Benediktu ustanoviti požarno obrambo nemško usmerjeni veterani. Narodno zavedni župnik pri Sv. Benediktu Franc Zmazek pa je uspel, da do ustanovitve veteranskega društva ni prišlo. Zato pa je uspela ustanovitev podružnice Vojaškega veteranskega društva iz Sv. Jurija ob Ščavnici, ki pa je bilo odločno slovensko usmerjeno. Ustanovni občni zbor Vojaškega veteranskega društva Sv. Benedikt je bil 14. julija 1912. Prvi poveljnik društva je bil Franc Kaučič, kmet v Ihovi, tajnik pa Franc Kocuvan, župan občine Trotkova. Društvo se je ponašalo celo z do 160 člani. Temeljna naloga društva je bila usmerjena v ozaveščanje ljudi, zato je članstvo redno obiskovalo razne posvete. Delovalo je do leta 1920, ko ga je razpustila oblast Kraljevine Jugoslavije.
Že za časa delovanja veteranskega društva so nekateri spoznali, da se zanemarja osnovna opredelitev neposrednega gasilskega poslanstva. Šele po nekajletnem zatišju se začne uresničevati prvobitna zamisel o ustanovitvi prostovoljnega gasilskega društva. Pobudnik je tudi tokrat Franc Kocuvan. V druščini somišljenikov, ki so jih tedaj poosebljali Friderik Krmek, Vinko Zorko, Franc Senekovič, Jakob Vakaj, Bogomir Krmek, Janez Elbl, Janez Krmek, Franc Petek, Jožef Krmek, Oton Žlaber in Marko Verbošt,so po pripravi pravil 10. maja 1927 opravili sestanek, na katerem so se odločili ustanoviti PROSTOVOLJNO GASILSKO DRUŠTVO SV. BENEDIKT. Pravila je Velikega županstvo v Mariboru potrdilo dne 30.12.1927. Ustanovni občni zbor Prostovoljnega gasilskega društva pa so uspešno opravili 5. februarja 1928.
Za načelnika je bil izvoljen Bogomir Krmek, za poveljnika Vinko Zorko, blagajno je vodil Friderik Krmek, tajniške posle pa Franc Kocuvan. V društveno sodišče so bili izvoljeni Fr. Sal. Gomilšek, predsednik in Ignacij Brvar, podpredsednik, za člane pa vsi župani takratnih občin (Anton Šiško, Franc Vrbnjak, Franc Zupe, Simon Kurbus in Jakob Ketiš).
Mlado društvo je takoj začelo z veselico in srečelovom pridobivati sredstva za uniforme. Po dveh letih (1929) so zamenjali vodstvo. Načelnik je postal šolski upravitelj Anton Baša, poveljnik Vinko Zorko, njegov namestnik pa Edvard Kocuvan. Še naprej so z veselicami in drugimi načini zbiranja denarja pridobivali denarna sredstva za uniforme in gasilsko opremo. V letu 1930 je bil oblikovan odbor za izgradnjo skupnega doma sokolov in gasilcev. Tu se je nekoliko zataknilo, saj so bile zahteve gasilske stroke na ravni župe v Lenartu usmerjene v samostojno društveno gradnjo. Sledile so izredne kadrovske zamenjave leta 1932.
Tedaj načeljuje društvu Leopold Zlatič, tajnik postane Adolf Kocuvan, poveljnik Vinko Zorko, namest. poveljnika Edvard Kocuvan, blagajno vodi Franc Perko. Osvežen odbor tako po nalogu Župe Lenart začasno prekine s pripravami na gradnjo gasilskega doma in se osredotoči v nabavo vprežne gasilne brizgalne od PGD Sv. Trojica (1933) in druge nujno potrebne opreme (59 m cevi). Še so se vrstile zamenjave v vodstvu, vse z namenom kar najhitrejšega razvoja in normalnih odnosov v društvu. Tedaj se je društvo preimenovalo v Prostovoljno gasilsko četo Sv. Benedikt.
Leta 1935 so z nabiralno akcijo razvili in blagoslovili društveno zastavo - prapor. Na čelu društva se je pojavil nov naziv predsednik, ki ga pooseblja najprej Vinko Zorko, za njim pa Rajko Fišer.
Leto 1937 je bilo spet prelomno, saj je novo vodstvo s predsednikom Janezom Fišerjem in poveljnikom Alojzom Horvatom uspelo uresničiti dolgoletno željo in potrebo po postavitvi gasilskega doma. Tik ob občinski cesti proti Gergnerju in Krmeku je kmet Jože Krmek za simbolično vsoto odstopil zemljišče, na katerem končno uspejo zgraditi gasilski dom in ga predati namenu leta 1938. S tem postane društvo z 21 aktivnimi in 10 rezervnimi gasilci v širšem požarnem okolju enakovredno z drugimi okoliškimi društvi. Druga svetovna vojna jih je našla dokaj pripravljene, saj je vodstvu uspelo lokalne nemške oblasti prepričati, da je gasilstvo kot humanitarna organizacija v teh razmerah še kako potrebno. Pa jim je tako po zaslugi vodstva, predvsem Vinka Zorka, Franca Kocuvana in Jožefa Holca v letu 1943 uspelo namestiti na gasilski voz daleč naokoli najboljšo motorno brizgalno znamke DKW. Nemška oblast je s tem postavila gasilstvo na obveznost služenja tako, da je bilo v stalni sestavi v benediški gasilski četi 20 obveznikov.
Povojna organiziranost je osnovana z okrožnico Okrajnega načelstva za področje gasilstva v Mariboru z dne 1.6.1945. Ker je dotedanja razvitost gasilske dejavnosti ustrezala navodilom, so spet oblikovali gasilsko četo (z 29 člani) pod okriljem narodne milice. Februarja 1946 je Prostovoljna gasilska četa pri Sv. Benediktu pri Okrajnem narodnem odboru v Gor. Radgoni prijavila oblikovanje društva s prvim povojnim vodstvom: poveljnik Vinko Zorko, namestnik Jože Holc, tajnik Slavko Klobasa, blagajnik Karl Fartek in orodjar Mirko Slana. Nadzorni odbor je vodil Leopold Zlatič. Že leta 1948 so na občnem zboru menjali nekaj kadra. Tako je prevzel predsedovanje društvu Slavko Klobasa, poveljevanje Jože Holc, tajnik je bil Janez Lipovšek, blagajnik Jožef Caf, nadzornemu odboru pa je predsedoval Jakob Keuc.
Z odmikom od vojnih let se pozna nov zagon tudi v gasilstvu. Tukajšnje društvo si je naložilo kar zajetni sveženj zahtevnih razvojnih nalog. Ponovno so usposobili vprežni gasilski voz z nameščeno motorno brizgalno (1950). Dokupovali so opremo, predvsem tlačne cevi. Vprežni voz so prilagodili tudi za traktorsko vleko, zbirali so les za postavitev stolpa za sušenje cevi. Leta 1957 so pospešili dela s pripravo lesa za sušilni stolp. Že dotlej so gasilci pomagali pri izgradnji zadružnega doma, da so lahko tega leta nanj namestili novo električno sireno. Redni dotok prepotrebnega denarja za dejavnost gasilske organizacije je bil skromen, zato je moralo društvo vložiti vse sile, da so zadovoljili potrebe po razvoju. Ob sicer živahni dejavnosti v KUD-u so se tedaj dogovarjali, da je umestno zaigrati odrska dela tudi v okrilju gasilskega društva, da bi mogli hitreje uresničiti zastavljene razvojne načrte. Že leta 1950 so uprizorili igro Ko se utrga oblak. Z novo ljudsko igro so na domačem in okoliških odrih nastopali tudi leta 1952. V tem času se gasilska organiziranost odcepi od G. Radgone in se vključi v Okrajno gasilsko zvezo Maribor, od leta 1956 pa so vključeni v novo ustanovljeno Občinsko gasilsko zvezo Lenart, kjer je to društvo prvi zastopal Jožef Holc.
Ob skrbi za materialno rast so v društvu vseskozi, posebej pa od leta 1957 dalje, skrbeli za članstvo in njihovo strokovno usposobljenost za reševanja ob požarnih in drugih nesrečah. Redno so pošiljali člane v častniške in podčastniške tečaje, organizirali tečaje za izprašane gasilce. V kroniko društva so zapisali domala vsa kadrovska gibanja, zamenjave in premestitve znotraj vodenja. Opazili so tudi krizna obdobja, ki so jih znali uspešno prebroditi. Srečevali so se z neizogibnimi dogodki, od smrti ustanovnih članov (F. Kocuvan - 1958), do odhodov članov v druge kraje. V vodenju društva zaveje nov veter, ko so predsedovanje zaupali prizadevnemu članu in šolskemu upravitelju Josipu Merdausu, tajništvo učiteljici Miri Cimperc, poveljevanje Jožefu Holcu. Zaradi odhoda tajnice in predsednika iz Benedikta so opravili zamenjave in tajništvo zaupali Milki Kurbus, predsedovanje pa Jožefu Holcu (1964).
Nadaljevali so aktivnosti za postavitev sušilnega stolpa in ga uspeli predati namenu leta 1963 v sklopu proslavitve 35. obletnice delovanja gasilstva pri Benediktu. Spet sledijo kadrovske spremembe in od leta 1965 ponovno predseduje društvu Jožef Holc, operativi poveljuje Leopold Zimič.
Sočasno je društvo pristopilo k akciji zbiranja sredstev za nakup prvega orodnega gasilskega avtomobila TAM 2000, ki je bil predan namenu na slavju ob 40. obletnici društva leta 1967. Sredstva za ta zajetni zalogaj je društvo pridobivalo z nabiralnimi akcijami, z veselicami s srečelovi, predvsem pa z uprizarjanjem iger Miklova Zala in Veronika Deseniška. Naslednje leto so zaigrali še Celjske grofe skupaj s KUD-om in tako uspeli izpopolniti orodno vozilo in v letu 1969 uresničiti dolgoletno željo - razvitje društvenega prapora ter vrnitev med vojno skritega prapora v društvene prostore.
Ob manjših spremembah v vodstvu društva so se zagnani gasilci podali v nakup nove motorne brizgalne Rosenbauer, kar so udejanjili leta 1970. Ob tem zasledimo podatke: predsednik Stanko Harl, poveljnik Leopold Zimič, tajnica Mimica Rihtarič, blagajničarka Milka Zimič itd. Leta 1972 so spet sledile spremembe. Društvu predseduje Jože Maurič, poveljnik postane Franc Rajter. Sredi tega leta so se benediški gasilci uspešno preizkusili v povsem neznani zvrsti reševanja - ob rušilnem neurju s poplavo v Trotkovi in Obratu.
Leta 1973 so začeli s pripravami na širitev gasilskega doma z zbiranjem lesa in denarja za gradbeni material in izvedbena dela. Leta 1974 je postal gasilski dom večje gradbišče v kraju in v letu 1977, ob svojem pol stoletnem jubileju so svečano odprli občutno povečan, domala nov gasilski dom z veliko dvorano, kuhinjo in sanitarijami v nadstropju stavbe.
Tako viden in hvale vreden napredek je posledica predvsem izjemne zagnanosti in predanosti vseh članov in članic društva. V sistemu organiziranega požarnega varstva je pomenila gasilska organizacija nosilno in osrednjo silo. Svojo strokovno usposobljenost so operativni člani in članice izpopolnjevali na rednih vajah, na internih usposabljanjih in urjenjih. Oboroženi z znanjem in veščinami ter primerno opremljeni so se tako benediški gasilci in gasilke skozi vsa dosedanja leta udeleževali tekmovanj na občinski, regijski in celo na republiški ravni ter dosegali zavidljiva prva mesta, kar dokazuje v gasilski dvorani razstavljena bogata zbirka diplom, priznanj, pohval in pokalov.
V društvu so zaznali potrebo po širjenju voznega parka. Po izvedenih, že leta uveljavljenih akcijah pridobivanja denarja, jim je leta 1979 uspelo v vozni park vključiti novo orodno vozilo TAM 2001. Istočasno so pričeli z aktivnostmi za nakup avtocisterne.
Spet zasledimo zapis o kadrovskih menjavah v vodenju društva. Vrstijo se uspehi na tekmovanjih in na ocenjevanjih društev. V Osnovni šoli Benedikt so leta 1981 ustanovili pionirsko gasilsko društvo “Mladi gasilec”.
Razvoj tehnike zahteva, da tudi društvo ob magistralni cesti poseduje gasilsko avtocisterno. Pod vodstvom predsednika Leopolda Zimiča in ob tajnici Lidiji Ščapovi je društvo uspelo dograditi novo garažo in nad njo pisarno za potrebe KS Benedikt ter v dom ob svoji 55-letnici leta 1982 pripeljati novo gasilsko avtocisterno s 5000 litri vode.
Leta 1984 prevzame predsedovanje Jože Maurič, tajništvo pa Leopold Zimič. Ekipa tako nadaljuje svoje humano poslanstvo. Spotoma so uspeli napraviti klopi in mize za veselice, dokončali so zgradbo, prizidali pomožne garaže za mize in klopi ter na ogled postavljen predvojni gasilski voz (po postavitvi nadstreška nad pomožno garažo leta 1989). S cisterno se je uveljavila humanitarna pomoč prevoza pitne vode v tista kmečka gospodarstva, ki niso bila v vodovodnem omrežju. Tekmovalni duh je vedno bolj prisoten, kajti društvo uspeva več kot 12 le organizirati meddruštveno gasilsko tekmovanje za pokal Benedikta. Medtem prevzame predsedovanje društvu Alojz Ketiš, v čigar obdobju je društvo organiziralo nabavo ročnih gasilnih aparatov za krajane (preko 80) in nekaj let izvajalo redne preglede le-teh.
Iz društvene kronike zvemo, da so leta 1986 razvili pionirski gasilski prapor. Leta 1988 je društvo štelo 52 članov in članic ter 10 pionirjev. Vodenje društva so prevzemali mladi kadri (Janko Senekovič, Franc Lakner...). Tega leta je bila gasilska sirena vključena v sistem enotnega vključevanja iz občinskega centra za obveščanje in alarmiranje in iz tedanje postaje milice v Lenartu.
Izobraževanje članstva za humanitarno poslanstvo je stalna naloga vodstva. V letih od osamosvojitve Slovenije dalje so temu dajali še večji poudarek. Ob udeležbah članov na usposabljanjih v širši regiji so tudi domači gasilci organizirali tečaje za usposabljanje gasilcev celotnega območja OGZ Lenart (10 novih izprašanih gasilcev in 3 strojniki). Med zvrsti urjenja spada tudi tekmovanje v raznolikih gasilskih veščinah, pa tako zasledimo, da so benediške gasilske tekmovalne ekipe (pionirska, mladinska, ženska, članska, veteranska) dosegale najvišja mesta. To pomeni, da so odlično usposobljeni za morebitno nalogo ob požarnih in podobnih nesrečah. Med raznolikimi aktivnostmi izstopa leto 1993. Na osrednji svečanosti ob praznovanju tedna Benedikta so svoje požarnovarstveno poslanstvo izročili v varstvo zaščitniku reševanj ob poplavah in požarih sv. Florjanu, katerega sliko so ovekovečili na pročelju gasilskega doma. Tedaj so se lotili tudi nalog ob nakupu kombiniranega orodnega vozila VW transporter, ki so ga predali namenu ob benediških praznovanjih. To leto je za gasilce prelomno tudi zaradi izvedenega lastninskega preoblikovanja društvene lastnine.
V spominsko knjigo umrlih zaslužnih članov sta zapisana dva ustanovitelja gasilstva pri Benediktu: za leto 1994Jožef Holc, za leto 1995 pa Marko Zorman. Opremljenost društva se v tem letu ponovno obogati.
V letu 1995 postanejo operativci še mobilnejši, saj poženejo v pogon novo kombinirano vozilo VW furgon.
V letu 1996 se v društvu posebej vzradostijo prijateljske naveze s Prostovoljnim gasilskim društvom Kamniška Bistrica. Listino o pobratenju in sodelovanju, ki se udejanja skozi vsa naslednja leta, so podpisali na občnem zboru. To sodelovanje je in še pomeni za oboje vzpodbudo ob primerjalnih možnostih za razvoj. To jesen prvič prižgejo tudi centralno gretje s pečjo na kurilno olje.
Leto 1997 je zaznamovano spraznovanjem70-letnice delovanja gasilske združbe.
Leto 1998 je spet društveno volilno leto, vendar brez večjih kadrovskih sprememb. V soju pomladnih žarkov so položili k večnemu počitku Alojza Ketiša, mladega aktivnega člana, nekaj let predsednika in podpredsednika društva. Julija tega leta pa je ovekovečen z zadnjim razvitjem društvenega prapora.
Društvu že nekaj let uspešno predseduje Jože Maurič, ki mu vneto pomagajo UO z novo podpredsednico Lidijo Ščap ter operativa, ki ji poveljuje Franci Lakner. Tako so leto 1999 zaznamovali ob splošnih utečenih društvenih nalogah s prvo organizirano udeležbo uniformiranih gasilk in gasilcev pri nedeljski maši ob 4. maju - sv. Florjanu, ki je bila v farni cerkvi sv. Benedikta darovana za umrle člane PGD Benedikt in za zdravje gasilk in gasilcev. Ob tednu Benedikta v juliju pa so že dvanajstič zapored organizirali veliko gasilsko tekmovanje za pokal Benedikta. Za zaključek 12-letne serije so domačini dosegli 1. mesto v skupni uvrstitvi. In že so si naložili novo nalogo: sklenili so priskrbeti novo moderno gasilsko avtocisterno, zato so odprli široko akcijo zbiranja denarnih sredstev. Te aktivnosti so nadaljevali v letu 2000 in 2001.
Ob navajanju nesreč, v katerih priskočijo na pomoč gasilci, je v zadnjem obdobju bilo kar nekaj večjih. Leto 1999 si bodo tudi gasilci zapomnili po veliki tragediji - izgubi dveh mladih človeških življenj, leto 2000 kar po dveh večjih požarih v njihovem rajonu.
Če lahko zapišejo leto 2001 kot čas zbiranja sredstev in priprav na naslednjo veliko pridobitev, tedaj pomeni za Benedikt in za tukajšnje gasilce leto 2002 spet eno veliko prelomnico. Na vrhuncu praznovanj ob 3. občinskem prazniku občine Benedikt pomeni 14. julij 2002 za PGD Benedikt enega največjih praznikov v zgodovini gasilstva pri Benediktu. Med slovesnostmi ob obhajanju 75. obletnice PGD Benedikt, obogatenimi s kulturnim programom, s pihalno godbo in godbeniki rogisti iz pobratenega PGD Kamniška Bistrica, so prejeli najvišje priznanje občine Benedikt in svečano predali humanitarnemu namenu novo gasilsko avtocisterno znamke Mercedes-Benz Atego 1225 AF 4x4, z nameščeno ustrezno gasilno in reševalno opremo. Naložba je vredna kar 15 milijonov SIT. 10 milijonov je priskrbela Občina Benedikt, ostala sredstva pa so gasilci zbrali z izvedenimi veselicami, z nabiralnimi akcijami ter s pomočjo kar 18 donatorjev in 15 botrov.
Novo vozilo, ponos gasilcev in kraja, pa so, žal, že morali preizkusiti na velikem požaru na gospodarskem poslopju v Trotkovi v jeseni 2002.
Iz obilice zanimivih kamenčkov v mozaiku benediškega gasilstva le še tole: Prostovoljno gasilsko društvo zbira in hrani vso gasilsko opremo v gasilskem domu, doslej zaznamovanem s hišno številko Benedikt 5. Organizacijsko se povezujejo v Gasilsko zvezo s sedežem v Lenartu in v Gasilsko zvezo Slovenije.
Na občnem zboru v začetku marca 2003 so benediški gasilci ugotovili, da imajo skupno 51 članov (35 moških in 16 žensk), 11 mladincev in 10 pionirjev. Društvu predseduje Jože Maurič, operativi poveljuje Franc Lakner, tajniške posle pa vodi Leopold Zimič. Operativna enota društva je stalno dosegljiva s pomočjo najmodernejših zvez za obveščanje in alarmiranje. Četudi so prostovoljno društvo, lahko s ponosom spremljamo njihov profesionalni pristop k tej humanitarni dejavnosti v kraju.
besedilo iz Zbornika Občine Benedikt
Avtor: Janez Šijanec